Izlet v Porabje

»Tij zemla rajska mila,
prelϋbi moj si kraj,
zakaj sva se ločila,
tak žalosten san zdaj…«  
/ Gorički klantoši /

V soboto 21. oktobra 2017 smo se člani Prekmurskega društva general Maister Murska Sobota in njegovi podporniki z območja celotnega Pomurja odpravili na izlet v Porabje.

Vandranje po Goričkem in Porabju je skrbno načrtovala in ga izvrstno izpeljala   podpredsednica Prekmurskega društva general Maister g. Bernarda Roudi, mag.  zgodovine, ljubitelica in odlična poznavalka domače prekmurske pokrajine in Porabja.

Naša pot se je začela v Murski Soboti, od koder smo nadaljevali v smeri proti Mačkovcem. Med potjo smo ob vožnji mimo Puconcev obudili spomin na pomembne zgodovinske dogodke s poudarkom na obeležavnju  500 - letnice reformacije v Prekmurju, ki  je Prekmurcem zelo zgodaj prinesla prvo tiskano knjigo Mali katechizmus avtorja Franca Temlina. Z njim je prekmurščina postala knjižni jezik in to ostala v protestantskih cerkvah Prekmurja še danes. Je edino slovensko narečje s statusom knjižnega jezika. Puconci so kraj z bogato zgodovino in zibelka reformacije. Tukaj je protestantski duhovnik Adam Lutar pred 100 leti, v času prve svetovne vojne vodil posebno matično knjigo tistih, ki so šli na fronto in v tujih krajih  za interese tujih sil tudi za vedno ostali… Zapisal je:« Za vse tiste, kere so svoj žitek gorilantϋvali… naj spomin nanje ostane…«

Ga. Roudi je med potjo predstavila tudi delovanje Prekmurskega društva general Maister, njegove cilje in prizadevanja. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2016 z namenom ohranjati spomin na generala Rudolfa Maistra, njegove borce in somišljenike, gojiti njegove vrednote, ter njegovo izročilo prenašati v sodoben čas kot vodilo prihodnjim rodovom. Maister je s svojimi somišljeniki, Maistrovimi borci, med katerimi je bilo veliko Prekmurcev,  zaslužen za to, da je naša pokrajina po njegovi zasedbi Maribora in Spodnjega Podravja ohranila teritorialni stik z matičnim slovenskim ozemljem. Posledično je ozemlje Prekmurja z mirovnimi pogodbami pripadlo takratni Kraljevini SHS, prekmurski Slovenci pa so se po 1000 letni ogrski nadvladi  združili z matičnim narodom. Razmejitev pa je prizadela Porabske Slovence, ki so ostali na Madžarskem in zaradi političnih razmer, prevsem po letu 1948 živeli za »železno zaveso«, strogo ločeni od matičnega naroda. Zato si v Prekmurskem društvu general Maister prizadevamo za ohranitev domoljubnih vrednot in tudi za povezovanje s porabskimi rojaki, za vpeljavo predmeta Prekmurski jezik in kultura kot obveznega izbirnega predmeta v predmetnike osnovih in srednjih šol, ter s postavitvijo ustreznih  spominskih obeležij v letu 2019 za dostojno obeležitev 100 obletnice združitve Prekmurja z matico.

Med vožnjo po Goričkem smo se spomnili tudi pred kratkim umrlega slovenskega pesnika Milana Vincetiča  iz  Stanjevcev, ki pa ni bil samo pesnik, urednik in profesor, temveč zlasti velik domoljub, ljubitelj domače pokrajine in jezika.

Opazovali smo jesenske lepote našega Goričkega, ki pa zaradi staranja prebivalstva, migracij mladih v mesta in v tujino ostaja zapuščeno, veliko hiš je praznih in jih je že  močno načel zob časa. Škoda, res velika škoda! Skrajni čas je, da se s to problematiko sistemsko spoprime tudi država, saj menimo, da ni nič drugače tudi v drugih obmejnih slovenskih pokrajinah, na Koroškem, v Beli krajni in še kje.... Slovenija niso samo velika mesta in turistični centri, so tudi odmaknjene vasi, kjer je življenje veliko težje. Če Slovenija želi ohraniti svoje narodno telo na celotnem svojem ozemlju, tega ne sme prezreti! 

Tako smo prispeli v občino Kuzma, kjer se nahaja Tromejnik, točka s spominskim obeležjem na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Nekoč močno zastraženo madžarsko  mejo smo sedaj neovirano prestopili v Martinju in se pripeljali do prvega porabskega kraja Gornjega Senika, ki je drugo največje središče Porabskih Slovencev. V kraju je cerkev, osnovna šola, vrtec ter sedež manjšinske samouprave, ki jo vodi g. Martin Ropoš. Dolina, imenovana po potoku Senik, predstavlja zahodni del Porabja. Vse od državne meje pa do Monoštra, glavnega mesta pokrajine, si po dolini sledijo vasi Gornji in Dolnji  Senik, Sakalovci ter Slovenska ves. Spomin mi je odtaval v čas mojega službovanja, ko smo z lutkovno skupino po teh šolah zaigrali igrico Grdi raček in se prvič srečali s Porabskimi Slovenci. Danes tukaj živi približno slovenskih 4000 rojakov. Ko so leta 2002 zgradili tudi mejni prehod v Čepincih so se ljudje iz dotlej izoliranih porabskih krajev Andovci, Verica - Ritkarovci ter Števanovci  veliko bolje povezali s slovenskim zaledjem.

Najprej smo se ustavili v Monoštru, kjer sta nas v hotelu Lipa pričakala slovenski generalni konzul v Monoštru dr. Boris Jesih in predsednik slovenske krovne organizacije Zveze Slovencev na Madžarskem g. Jože Hirnok. Tam smo naleteli tudi na člane gostujočega lovskega pevskega zbora Slovencev iz zamejskega Doberdoba v Italiji. Srečanje z njimi je bilo zelo prijetno.

Hotel Lipa, kjer je tudi sedež slovenskega kulturnega in informacijskega življenja v Porabju, je bil zgrajen v 90. letih prejšnjega stoletja, v njegovih prostorih imajo sedež slovenska društva, uredništvo časopisa Porabje, slovenski radio, obiskovalcem pa sta na razpolago restavracija in hotelske zmogljivosti. Po predstavitvi Porabja, predvsem položaja slovenske manjšine v Porabju ter ogledu filma o Porabju, smo si ob prijetnem sprehodu skozi mesto v muzeju Avgusta Pavla ogledali etnološko zbirko ter zelo lepo baročno cerkev s samostanom. Ta je tretja največja baročna cerkev na Madžarskem. Skozi baročni park, odet v čudovite jesenske barve, smo se odpravili proti slovenskemu generalnemu konzulatu, kjer smo z generalnim konzulom dr. Jesihom izčrpno spregovorili o problemih slovenske manjšine, predvsem njenih odnosih z matičnim narodom, ter skrbi države Slovenije zanjo. Dejavnost generalnega konzulata republike Slovenije v Monoštru je pri vzpostavljanju raznorodnih stikov med manjšino in državo Slovenijo izjemnega pomena, k čemur nedvomno botruje tudi prizadevnost in osebna angažiranost generalnega konzula dr. Jesiha. 

Najbolj pa nas je pritegnila etnološka zbirka v muzeju Avgusta Pavla. Pred kratkim so mu pred hotelom Lipa odkrili doprsni kip, delo lendavskega kiparja Ferenca Kiralyja. Slovenci smo lahko upravičeno ponosni na naše pomembne može, ki so delovali tod, saj je bil Avgust Pavel prvi poklicni znanstvenik iz vrst Slovencev na Madžarskem. V Monoštru je tudi gimnazija, ki nosi  njegovo ime. Predsednik manjšinske samouprave Martin Ropoš je ob odkritju poudaril: »Porabski Slovenci morajo slediti verzom Avgusta Pavla in imeti upanje v lepšo prihodnost. Kip odkrivamo v prepričanju, da ohranjamo svojo identiteto predvsem preko  slovenskega jezika in kulture.« Slovesnosti se je udeležila njegova hčerka Avgusta Pavla Judita Pavel, ki je razkrila nekaj dejstev, zakaj je bil njen oče tako zelo navezan na Porabje. Z ljudmi je imel srčne in pristne stike, zato se je v porabske vasi odpravil kar z vozom ali peš in se z ljudmi pomenkoval v materinščini, bil je zelo dober dober prijatelj črenšovskega župnika Jožefa Klekla, saj je od njega kupil gozd na Gornjem Seniku in bil iskren prijatelj plebanoša Janoša Kϋharja. V Porabju je deloval celih 50 let.

Po obisku Monoštra smo si na Gornjem Seniku ogledali Kϋharjevo spominsko hišo s slovensko zbirko. V tem župnišču je živel tudi slovenski duhovnik in znanstvenik Jožef Košič. Po njem nosi ime šola v Gornjem Seniku, ki je najstarejša šola v Porabju. V Kϋharjevi  hiši so zbrani cerkveni zgodovinski dokumenti in predmeti iz porabskih župnišč. V nekdanjem hlevu pa je predstavljena etnološka zbirka predmetov, ki so jih uporabljali ljudje na kmetijah. Tako bi Porabci z ohranjanjem in predstavitvijo dela in življenja slovenskih porabskih duhovnikov radi  prispevali h krepitvi narodne zavesti   in k ohranjanju materinega jezika.  

Obiskali smo tudi porabsko vasico Andovci in si ogledali Mali Triglav. Domačini so znani po tem, da se vsako leto peš odpravijo na Triglav, zato so v kraju postavili simbolični Mali Triglav s kamnomm iz Triglavskega pogorja. V tem času so potekale priprave na tradicionalno prireditev ob starokeltskem običaju ali noči čarovnic. Tukaj je tudi hiša rokodelstva, ki jo še vedno dopolnjujejo. Zasluge za vse to pa ima prizadeven domačin Karel Holec.

V Števanovcih smo si ogledali muzej Železna zavesa, ki priča o življenju v obmejnih krajih v času stroge kontrole meja in blokovskih političnih delitev v Evropi, torej času, ko je Madžarska pripadala Varšavskemu paktu in so meje proti jugoslovanskemu ozemlju bile strogo varovane in domala neprodušne. Nekateri smo se tega še močno spominjali, ko smo  prečkali močno zastraženo mejo v tistih letih.  Tam je odprta tudi vzorčna  slovenska kmetija, ki je zbirališče porabskih ljudi. Projekt je v celoti financirala Republika Slovenija. Konzul dr. Jesih je poudaril, da relativna maloštevilnost slovenske skupnosti ni ovira, saj z običaji in jezikom ohranjajo svojo identiteto. Porabci potrebujejo čim več sodelovanja z matično domovino, tako na kulturnem, kot tudi na gospodarskem področju. Prav zaradi odmaknjenosti pokrajine so se v Porabju ohranili številni običaji, ko so Borovo gostϋvanje, vabilo na poroko, koledovanje…V krajih si  prizadevajo , da bi z obujanjem lončarstva  in drugih starih ljudskih obrti pritegnili mladino, zato so to vključili  v projekt rokodelske akademije med obmejnimi slovenskimi in madžarskimi občinami.

In ena takšnih občin na slovenski strani je tudi občina Kuzma, kjer smo se ob povratku v kraju Martinje ustavili v tamkajšnji gostilni. Tukaj nas je sprejel župan  prof. Jožef Škalič in nam predstavil življenje ob meji.  Seznanil nas je s projektom za povezovanje in razvoj turizma s povezovanjem učnih in  kolesarskih poti. Cilj vseh pa je neokrnjena narava. Temu je sledila nadvse zanimiva spontana razprava o domoljubju, o izseljevanju mladine, demografskih problemih celotnega območja, odnosu države do obmejnih območij, spodbujena z različnimi stališči prisotnih. Z g. Škaličem smo se dogovorili za sodelovanje v nekaterih aktivnostih našega društva, saj nam lahko s svojimi izkušnjami in znanjem pri tem zelo pomaga. Seveda ob druženju ni manjkala lepa domača pesem, ki se je razlegala iz naših popotniških grl:« V našem kraji je lipou, malo brejg je, malo dol…«

Tako smo naše vandranje uspešno pripeljali do konca in sklenili, da ga ob priložnosti ponovimo. Tokratni obisk je bil prvi, nikakor pa ne zadnji. Slovenske manjšine, predvsem nekoliko odmaknjena porabska slovenska skupnost, potrebujejo pogostejše žive stike s slovenskimi organizacijami, k čemur lahko s svojim delovanjem prispevamo predvsem mi, ki živimo v njihovi bližini. Prav gotovo je povsod lepo, toda doma je najlepše, zato bi svetovala vsem, ki ne vejo kam na izlet, naj obiščejo naše sosede in skupaj z družino doživijo utrip Porabja. Ne bo jim žal!

Zapisala:
Marija Zver,
članica Prekmurskega društva general Maister in predsednica Društva prijateljev mladine Dokležovje

Foto: Dušan Dundek