Bolj resnično od resničnega, trše od diamanta - k letošnji osrednji državni proslavi ob Dnevu državnosti

Po mnenju Zveze društev general Maister Slovenije predstavlja letošnja osrednja državna proslava ob Dnevu državnosti, ki se je odvila v soboto, dne 24. junija 2017 na Kongresnem trgu v Ljubljani pod naslovom „Bolj resnično od resničnega, trše od diamanta“, veliko razočaranje. Ne toliko v umetniškem smislu, saj kvaliteti izvajalcev v veliki meri ni v ničemer oporekati, pač pa zlasti v vsebinskem smislu.

Vsebinska zasnova proslave s širšim kontekstom praznika, obeleževanju katerega naj bi sicer bila namenjena, nima prav nič skupnega. Še več! Menimo, da je scenosled hipertrofiranih, visoko estetiziranih, vendar v umetniških praksah že videnih in doslej že dodobra izrabljenih podob, fragmentov slabo ali popolnoma nič širši publiki razumljivega filozofskega besedila, ter sem in tja napaberkovanih glasbenih vložkov, bil namenjen sam sebi. Pri tem gre za najboljši primer larpurlatizma, umetnosti, ki služi sama sebi, saj vsebine nikakor ni bilo moč povezati v smiselno in povedno celoto, ki bi, četudi skozi samodeklarirano „visoko umetniško prakso“, dosegla namen praznovanja takega državnega praznika. Če pa že, je to bolj praznik, oziroma predstava za ozko elito, ne pa za vse državljanke in državljane te države, katerim je bistvo in sporočilo predstave in posledično praznika tako ostalo skrito. Kaj naj bi državljani ob taki proslavi sploh proslavljali?

Namen državne proslave ob prazniku, kot je Dan državnosti, mora poleg obeleževanja samega historičnega dogodka biti predvsem dvigovanje državljanske morale in osveščenosti. Proslava mora doseči kar najširše množice državljank in državljanov, ki so končno tudi davkoplačevalci in financerji takih dogodkov, tudi tiste depriviligirane na Kozjanskem, v Beli Krajni ali na Goričkem. Proslava je v vsakem pogledu pač ritual, ki mora biti inspirativen, vzbuditi mora pozitvna domoljubna čustva, prispevati mora k zaupanju vseh državljanov v lastno državo, tudi tistih, ki so še kako oddaljeni od centrov ekonomske in politične moči.

V umetniškem programu ni bilo zaslediti nič od tega. Videti ni bilo nobenega državnega simbola ali omembe česarkoli, kar bi kazalo na namen in kontekst dogodka. O zgodovinskem loku, ki je skozi razvoj kulturne in posledično nacionalne ter politične identitete Slovencev pripeljal do formalne razglasitve neodvisne in samostojne slovenske države, ni bilo nobenega govora. Program, ki bi lahko figuriral kot samostojna varietejska predstava, bi lahko zaradi vsebinske in idejne izpraznjenosti služil praznovanju katerega koli praznika, obeleževanju kateregakoli dogodka v katerikoli državi. Upravičeno se lahko vprašamo, čemu je pričujoča proslava služila, kaj je prispevala k slovenskemu domoljubju, kaj je prispevala k dvigu državljanske zavesti in k samozavesti vseh Slovencev in to v časih, ko tega še posebej rabimo? Ali bi se državljani za obrambo vseh današnjih političnih, ekonomskih in umetniških paks, za svoj jezik in kulturo znova bili pripravljeni postaviti v bran v enaki meri, kot leta 1991? Ali ravno taki dogodki, in to v časih pravih eksistenčnih stisk velikega dela prebivalstva, ne prispevajo k zmedi, malodušju in občutku nemoči, še posebej v luči njihove stroškovne (ne)utemeljenosti, da ne rečemo razsipnosti?

Simboli naše državnosti, vključno z državno zastavo in zastavami veteranskih in domoljubnih organizacij in združenj so bili v protokolarno koreografijo vključeni le na začetku, kot postranski element, kar pri vseh državljanih zlasti tistih, ki so se aktivno borili za samostojno in neodvisno Slovenijo vzbuja občutek, da praznik ne pripada njim, ampak je ta postal poligon za dokazovanje superiornosti posameznih ozkih družbenih skupin, ob darežljivi kontribuciji razdeljevalcev davkoplačevalskega denarja. Namesto domoljubja je bilo v zraku čutiti prezir!

Iz teh vzrokov Zveza društev general Maister, ne da bi želela posegati v umetniško svobodo snovalcev državnih proslav, zahteva:

- da državne proslave (p)ostanejo ljudski praznik vseh državljank in državljanov;

- da se v državi Sloveniji temeljem naše državnosti, naciji, državni zastavi, grbu, himni, veteranskim, domoljubnim organizacijam in združenjem, ki združujejo vse tiste, ki so bistveno prispevali k slovenski osamosvojitvi nameni ustrezna pozornost;

- da državne proslave odražajo zgodovinski kontekst dogodkov, katerim so posvečene, ter da vsebinsko spodbujajo nacionalno samozavest, ki bo utemeljena na dediščini vseh slovenskih domoljubov, ki so s svojimi dejanji pomembno vplivali na tok celotne slovenske zgodovine;

- da državne proslave temeljijo na bogastvu slovenske kulturne dediščine in sodobne ustvarjalnosti;

- da se v izogib podobnih situacij vzpostavi ustrezni mehanizem sodelovanja veteranskih in domoljubnih organizacij in združenj kot predstavnikov zainteresirane javnosti pri pregledu in odobravanju scenosledov proslav, financiranih iz državnega proračuna. mag.

Milan Lovrenčič predsednik
Zveze društev general Maister